Gospod Milan Grgič iz Padrič nam je povedal, da so doma pripravljali posebno maslo. Pobrali so smetano, jo dali v leseno posodo za izdelovanje masla ali "pinjo" in tolkli. Potem so maslo segreli in pripravili "otrobce". S takim maslom so zabelili jedi ali ga namazali na kruh za malico. Tudi v Trebčah so pripravljali "maslo". Poleti so v kozicah zavreli mleko, pobrali smetano in jo dali v vrček. Potem so smetano segreli, jo stopili in pripravili "maslo". To je bila najboljša "uobiela" za enolončnice ali "mineštre" in druge jedi. Maslo ali "puter" niso prodajali, ker ga je bilo premalo in ker je moralo biti mleko za prodajo mastno.
Doma niso delali skute, a včasih se je mleko skisalo in stisnilo. Ker ni bilo hladilnikov, je šlo mleko "ukiep" ali se je "zjelo". Gospa Ivanka iz Gropade dela doma skuto in tudi sir.
Otroci niso imela časa za učenje in pisanje. Otroci so morali pomagati doma. Grabili so seno, listje in "brali" plevel okoli krompirja. Poleti so morali pomagati očetom ali materam, ki so nosile mleko v Trst. Spomladi so dečki nabirali rožice: vijolice in "betončke". Ven iz vasi so prodajali šopke ljudem iz Trsta in jih vprašali: "La compra fiori?" (Bi kupili cvetje?) Otroci so bili večkrat lačni. Mamo so prosili košček kruha in ene so rekle: "Potem, potem." Kruh je bil zaklenjen v omarici. Včasih so otroci kradli smetano. Otroci so najraje jedli polento z mlekom.
Nekoč so živino ali "blago" pasli po gmajni. Pasli so tudi če je deževalo. Morali so paziti, da ne bi krava pojedla kakšno stvar. Krave niso imele zvoncev. Pozimi niso gnali na pašo, ker je mraz. Maja meseca so krave peljali na gmajno in jih pasli vsak dan do novembra. Ce je bilo vreme hladno, so se krave pasle same. Ce je bilo vroče, so morali paziti nanje, ker so jih pikali obadi in so zbežale. Tudi klopi ali "čeperji" so pikali in se zapičili v kožo. Takoj po drugi svetovni vojni, leta 1945, so imeli pastirji v Trebčah posebno knjižico. Preden so gnali krave na pašo, so morali pokazati občinskim paznikom izkaznico. Oni so prešteli in zapisali, koliko krav gre na pašo in tudi koliko se jih vrne. V tistih letih so ljudje prodajali krave čez mejo, zato so postavili blizu kala kabino s pazniki. Do druge svetovne vojne so gnali krave na pašo, potem so bile vedno v hlevu. Malo so še gonili blizu hiše in potem je bilo vedno več avtomobilov. Včasih so se avtomobili ustavljali, danes so ceste ozke in je nevarno. Danes je prepovedano pasti krave. Ce je krava zavezana, pa jo lahko paseš. Danes pa je toliko prometa po cestah in je to nevarno. Na Opčinah je še nekaj gmajne. V Nabrežini, Cerovljah in Mavhinjah imajo večje gmajne, zato peljejo krave ven.
Pred poukom in po njem so otroci "hodili past blago". Na paši so se otroci igrali. Plezali so po drevju. Igrali so "na škrove" tako, da so metali ploščate kamne ali "skrle". Zgodaj zjutraj so otroci spili ječmenovo kavo z mlekom. Na pašo so gnali z bičem ali "žajglo". Poleti so prignali krave domov ob deveti ali deseti uri. Avgusta meseca so pobirali lešnike. Tekmovali so, kdo jih bo nabral največ. Shranjevali so jih v kartonastih škatlah za čevlje. Za Božič so lešnike stolkli in matere so spekle "presenc". Gospod Francko Kralj je pasel, ko je bil star osem let. Vstati je moral zgodaj zjutraj ob petih in gnati krave na pašo. Ko je slišal zvoniti, je moral v šolo. Popoldne je moral zopet na pašo. Nekateri dečki so bili starejši, in zato so jim starši naročili, naj popazijo na mlajše "bubce".