V Trebčah so bili moški zidarji, zidarski pomočniki ali "malavarji", pleskarji in kamnoseki ali "štancarji". Vsi so hodili peš čez Vrh. Fantje so hodili v šolo do petnajstega leta, potem so šli delat v Trst. Franckov oče je leta 1938 zaslužil 80 ali 90 lir na mesec. Mnogi so delali samo doma. Tudi ženske so delale doma. Nekatere so bile perice, druge so prodajale mleko v Trst ali služile pri bogatih mestnih družinah.
Vsaka družina je imela krave. Nekateri so imeli samo eno, bogatejši pa po pet ali celo sedem krav. Stari ljudje pravijo kravam "blago". Krava živi približno15 let. Ce je bilo mleka dovolj, so ga prav malo spili. Mleko je bilo treba nositi v Trst. V Trstu so imele mlekarice svoje odjemalce. V Trebčah ni bilo bikov. Bika so imeli na Opčinah, v Gropadi in Bazovici.
Najbolj značilna imena za krave so bila: Siva ali Sivka, Mora ali Morka, Cada, Lisa, Liska ali Lisca, Sinica, Šeka, Belka in Plavka. Krave so imele tablico z imenom in datumom rojstva. Ko so bile krave stare 12 let, so jih morali prodati. V Gropadi smo videli tri krave. Imenovale so se: Nikoleta, Heidi in Linda.
Ko so šli na pašo, so pravili kravam, kam se morajo obrniti. "Lies h siébe!" je pomenilo na desno, "Góut!" je pomenilo na levo in "Rauno!" pa naprej. Ce so hoteli, da se krava ustavi, so zakričali: "Uóha!" Ko so se vrnili s paše, so morali v hlevu zakričati: "Vsaka na svoje mesto!" in krave so ubogale.