Vsaka hiša je imela krave. V Trebčah je bilo približno 27 žensk, ki so prodajale mleko v mestu. Trebenske mlekarice so vstajale ob petih zjutraj. Iz mesta so se vračale domov navadno ob enih. To je bilo odvisno tudi od vremena. Spat so hodile pozno zvečer. Dve mlekarici sta imeli oslička.
Trebenke so šle čez Vrh in nadaljevale pot Pr Stiene, Pr Bidiskine, Pr Bajardovce in potem dol v Kalonjo, do Garaša Pr Lucje, kjer je bila gostilna.Tam so mlekarice nekaj popile in se odpočile. Potem so prišle na glavno cesto, jo prečkale in šle na Vardielo. Iz Trebč v mesto so Trebenke hodile eno uro. Domov so se vračale potne ali mokre. Trebenske mlekarice so rekle: "Ne glej tiste, ki je nazaj, glej zmeraj tisto, ki je pred tabo!" Večkrat so hodile v Trst v skupinah. Srečale so se na križišču Pr Zatouke ali kar na cesti, ker so vsi hodili peš. Nekatere mlekarice so prodajale tudi smetano in maslo samo zato, da so zaslužile nekaj več. Z denarjem so kupovale hrano za družino. Večkrat so v Trstu kupovale oblačila. Mlekarice in dekleta so "petliále" pepel in ga prodajale za pranje perila ali "žehto" po 20 "čentežimov" ali stotink. Danes ni v Trebčah nobene krave.
 |
Marčela Kralj toči mleko.Trebče 1999 |
Stanislava Kralj se je rodila v Trebčah, 22. januarja 1904 in ima 95 let. V Trst je nosila mleko štirideset let, od leta 1922 do 1962. Doma so imeli krave, juničke, vola in osla. Njena mati Katarina, po domače Ninca, je prodajala mleko po Škorklji. Tudi stara mati je nosila mleko po Vardeli pri Sv.Ivanu. Imela je zelo pridne odjemalce. Imenovala se je Marija, vendar so ji rekli kar "Jucka". Stana je imela 100 odjemalcev. Vse mlekarice so ji zavidale in jo spraševale, kako to, da ima toliko klientov. Odgovorila jim je: "Kdur če jemet dosti, nima neč." Stana je prodajala mleko poceni, zato je imela toliko odjemalcev. Vsak dan je z osličkom hodila čez Trebenski hrib v Kolonjo. Na oslu nosila od 60 do 80 litrov mleka. Z drugimi mlekaricami se je odpočila v gostilni Pr Lucje in popila osminko vina z vodo in kruhom.
Nekega dne, ko je bila noseča, se je ustavila z drugimi mlekaricami v gostilni. Potem je začutila prve bolečine in je rekla:"Ziene muaje, jast vas muoram pestet. Moram jet domu." Potem je še rekla gostilničarju:"Ojojoj, Giovanin, bo treba jet iskat papeža v Rim!". In vsi so se smejali. Prehodila je sto metrov in se zatekla k svoji teti, ki je stanovala v Kolonji. In takoj potem je rodila hčerko Andrino.
Stana je imela tako dobro kravo, ki je dala 30 litrov mleka na dan in zvalila dve junički dvojčici. Nekoč je njena mati plačala kazen 53.000 lir, ona pa samo 13.000 lir, in še tista je potem prišla odbita. Kupila si je posebno napravo ali "provin" in potem vsak dan sama merila maščobo v mleku. Tako je takoj izvedela, če ji kdo proda mleko z vodo. Težek plenjer Bila je velika burja. Zgodaj zjutraj je Stana vprašala moža, če ji lahko pomaga nositi mleko. On pa ni hotel vstati, zato je vprašala soseda Edija, po domače Kartežina. Na Vrhu ga je prijela pod roko in sta se odpravila čež Vrh dol v Uščaučevo. Pri prvi postaji ji je Edi Kartežin pomagal odložiti težek plenjer, v katerem je bilo 38 litrov mleka. Ko ga je prijel, se je začudil in vprašal Stano: "Cuj ti, ma kaj imaš šentimente na pošte? Kaj sanjaš, krko litrov si si naložila?" Ni mogel verjeti, da je Stana prehodila vso pot s tako težkim plenjerjem. Oddala je 6 litrov mleka in takoj je bilo bolje. Pobeljen zid Nekega dne je Stana nosila v plenjerju nad 35 litrov mleka. Ustavila se je pri neki hiši v Kolonji. Hiša je imela komaj pobeljen porton. Ker ni bilo žive duše v bližini, je sama odložila težek plenjer in pomazala zid. Hitro jo je odkurila, da je ne bi kdo videl. Na zidu je bilo videti cel plenjer.
Kot ponavadi je Stana pustila na kamnu pred neko hišo vrček mleka za svojo odjemalko. Malo kasneje je v bližnji trgovini opazila neko gospo, ki je držala v rokah isti vrček, ki ga je pustila pred hišo. Vprašala jo je:"La me scusi, siora, dove la ga compra' questo bel vaso?" (Oprostite, gospa, kje ste kupili tako lep vrček?) Gospa pa je sitno odvrnila: "Oh, questo lo vendi dapertuto." (Oh, takega prodajajo povsod.) Stana je takoj razumela, da se ženička laže in rekla ji je, naj ji vrne vrček. Gospe je bilo nerodno in je brez besed vrnila ukradeno posodo z mlekom.
Ze teta in stara mati sta prodajali mleko. Doma so "raunali" tri krave in enega telička. Vsaka krava je dala 15 litrov mleka. Ko je bila Norka stara 10 let, je z mamo Juštino hodila prodajat mleko. Šle so čež Vrh v Kolonjo in v Školjeto. Ona je pustila mamo v Trstu in se vrnila domov prej. Mati se je vračala domov ob 12. ali 13. uri, odvisno od vremena. Mleko je prodajala 40 let. Tiste ženske, ki niso imele dovolj mleka za prodajo, so prinesle njeni mami 3 ali 5 litrov. Potem je mati njihovo mleko prodala in jim plačevala. Eleonora je vstajala ob petih, spat pa je hodila ob enajstih. Ni bilo časa, da bi rekla: "Sem trudna." Zjutraj jo je mati vedno zbudila z besedami: "Vstane, je kasno!" Moški niso radi pomagali, ker so imeli druga dela na domu in na njivi. Njen oče je delal v Kolonji. Tast je bil kamnosek ali "štancar". Ko so se mlekarice vrnile domov, so morale še počistiti škafe in nositi vodo v hlev. Potem so morale še kuhati in pospravljati. Tisti krat je bila lira težka in so bili še "čentežimi". Nekatere ženske so kurile in nabrale pepel za "žehto".Eno torbo pepela so prodale za 20 "čentežimov.". Eleonora je imela 20 odjemalcev, ki so vzeli po pol litra ali liter mleka. Ce so imeli denar, so vzeli en liter in pol ali pa dva. Poleti je bilo več mleka in pozimi manj. Poleti niso marali mleka in je še ostajalo. Pozimi so hoteli več in včasih ni bilo mleka za vse. Odjemalci so v vezi pustili lonček s pokrovom in mlekarice so jim natočile. Mati je pustila vrč v nekaterih hišah, kjer je prelivala mleko v manjši vrč, ki je držal samo 5 litrov. Na vrču je morala biti rumena tablica. Na njihovi je pisalo: Carli Giustina, Trebiciano 179.
Nekega dne je mama zbolela in je poslala Eleonoro prodajat mleko:"Dej, hode, hode!" Eleonori je bilo prav hudo, ker ji ni bilo všeč prodajati mleko. Vedno je morala biti na razpolago strankam in biti vedno nasmejana in prijazna. Cez dva dni jo je že spraševala: "Mate, ma kdaj boste ozdravela?" Eleonora je vedno vikala mamo. Ce je pozabila in ji rekla ti, jo je mati vprašala: "In vi ki ste bla?" Eleonorina mati se je rodila leta 1890 in je umrla leta 1964. Ona je gledala za vsak liter. Z denarjem je kupila moko za polento, malo kruha ali za "stakviž". V soboto je kupila četrt kila mesa za "župo" in zvečer so še naredili golaž.
Nekoč pozimi je bilo vse ledeno. Pr Stiene gre pot močno navzdol. Eleonora je malo počepnila in se na ledu zdrsnila. Razlila je vso mleko. Nevarno je bilo, če je krava šla v robido in se opraskala v vimena. Ce je mlekarica hotela pomolsti kravo, jo je krava brcnila in je razlila mleko. Tudi ko je imela krava drisko, je bilo hudo. Z repom te je lepo pomazala. Nekatere gospe so vedno vprašale mater:"Siora Giustina, quando la me porta la pana?"(Gospa Justina, kdaj boste prinesla smetano?) In so hotele imeti frišno mleko in tudi smetano. Pozimi pa niso nikoli povabile mame v hišo. Držale so lonček in takoj zaprle vrata. Mati je pravila: "A, smetano? Je ne boste jedle!" Nekatere gospe so tudi čakale, da jih mlekarice povabijo na dom v nedeljo samo zato, da bi jim mlekarice kaj dobrega spekle, kakšen presenc ali štraube. Včasih so mlekarice v plenjerju nesle tudi grah, fižol ali smetano. Potem so se nekatere gospe prav razvadile in so vedno čakale, da jim bodo mlekarice prinesle kaj domačega. Včasih je mati prinesla domov gnila jabolka, ki jih je dobila zastonj. Boljše je bilo potem, ko je prišel v vasi avtobus ali "korjera". Končala je prodajati mleko leta 1957. Potem je mati kmalu zbolela.
