Mlekarice so nosile vedno temno krilo. Gospa Danica Marc iz Boršta nam je povedala, da so bile mlekarice oblečene v "palto'", to je bila črna bluza in predpasnik "fjrtof", ki je imel velike žepe. Njena mati je imela na glavi vedno ruto ali "fičou". Vse mlekarice so nosile ruto na glavi, zavezano za tilnik ali "na jucko" ali pod brado. Gospa Marija iz Padrič je povedala, da po drugi svetovni vojni so bile obleke mlekaric revne. Nosile so krila in kakšno majico ali "majo", niso imele jakna ali "sakete". Obleke in predpasnike so si šivale same. Nobena obleka ni bila žive barve. Nosile so črn predpasnik ali "fjertk ", ki je bil včasih zarobljen z pisanim trakom. Po drugi svetovni vojni niso več nosile predpasnika za v Trst. Pozimi so imele take plašče "da Buh pomagaj", ki so jih sešili iz težkih plaht. V Trebčah so imele vojaške plahte, ki so jih prebarvale in nesle k "žnidarci". Kasneje so nosile črno haljo ali "traverson". Ce je bilo toplo, so si spodvihale rokave. Mlekarice so imele slabe čevlje. Copate so izdelovale same ali nekatere žene v vasi. Copate so se hitro raztrgale. V copate so dale "cerado", da ne bi se hitro obrabile. Nesle so tudi k "šuštarju", da je dal malo gume. Pozimi so dale na čevlje železne "ledenike", da ni drselo po ledu. V vsaki vasi so bili čevljarji in šivilje.
Mlekarice do pravile odjemalcem "ventóri" (iz it. avventori). Ponavadi so družine kupovale liter in pol ali dva. Ce so hoteli več mleka, so morali obvestiti dan prej. Odjemalci so bili Slovenci in Italijani. Za mlekarice ni bilo razlike. Važno je bilo samo to, da so vzeli in plačali mleko. Odjemalci so pustili pred vrati lončke s pokrovom. Mlekarice so natočile mleko najprej v merice in nato v posode. Včasih je bilo prav težko, ker so poleti odjemalci govorili, da nočejo mleka, pozimi pa so želeli več mleka. Pozimi ni bilo dovoj mleka za vse. Prebrisane mlekarice so zato dodale malo vode. Mlekarice so odjemalcem prodajale tudi smetano in maslo. Navihane ali sitne gospe pa so vedno vprašale: "Kje pa je smetana?" Nekatere družine so bile zelo prijazne in vljudne. Posebno pozimi so povabile mlekarice v hišo in jim skuhale kavo. Nekatere so včasih pripravile tudi malico. Gospa Marija je prinesla domov rože in darila za hčerko, ki je šla k obhajilu.
Nekateri odjemalci so hitro plačali, drugi pa ne. Gospa Stana Kralj iz Trebč še danes ve, katera ženska ji ni dala 8.000 lir. Ko je gospa odšla v Avstralijo, ji je podarila en lonec in obljubila, da bo poslala ves denar. Še danes ga čaka. Tudi Marija Počkar iz Padrič čaka denar neke odjemalke. Tudi ona je obljubila, da bo plačala. Tiste, ki so bile bolj bogate in bolj gotove, so vedno plačale ob koncu meseca. Denar je bil že na mizi. Druge so plačale vsak teden.
V Trstu je bila posebna nadzorniška služba, ki je pregledovala mlekarice in mleko. Taki straži so mlekarice pravile komisar. Komisarji so te lahko ustavili kjerkoli in pregledali mleko, izkaznice in vrče. Imeli so posebno napravo, s katero so izmerili maščobo v mleku. Ce ni bilo dovolj mastno, so morale mlekarice plačati kazen. Mlekarice niso smele pobrati smetane iz mleka. Večkrat so jih kontrolirali. Ce so jih zasačili, so jih odpeljali v urad in zapisali. Gospa Silvestra Zagar iz Padrič nam je povedala, da je plačala "multo" 30 ali 10 lir in 5 "čentežimov". Komisarji so dosti gledali vrče: če so držali 20 litrov mleka, če so čisti in če imajo tablico z imenom in priimkom. Ce tega ni bilo, so mlekarice dobile "multo" tudi 50 lir. Tudi če niso imeli izkaznice ali "tešere", so dobile globo.
