Nekatere mlekarice so imele oslička. Na oslička so dale bisago in v bisago vrče. Bisaga je bila sestavljena iz lesenega sedla in dveh velikih žepov iz tršega blaga "cerade" ali "zaklja". Na vsako stran so dale po dva vrča. Bisago so privezale na oslička z velikim pasom pod trebuhom, pod vratom in čez glavo.
Nekatere mlekarice so imele voziček. Gospa Ivanka iz Gropade nam je pokazala svojo "premco" ali "uazec". Na njem je tablica z njenim imenom in bivališčem. Ce bi prišli mestni redarji in ne bi bilo tablice, bi morala plačati kazen. "Premca" je stara 25 let. Naredil jo je Ivankin mož, ki se imenuje Vittorio. Z njo je peljala 4 ali 5 vrčev. Gospa Ivanka je imela dve "premci"; z eno je peljala vrče od doma do avtobusne postaje, drugo pa je imela v Trstu. Tudi gospa Stana iz Trebč je imela voziček, ki je bil dvakrat večji. Take "premce" so imele tudi Lokavke in Kraševke. V Bregu so nekatere imele voziček za dve osebi, ki ga je vlekel osliček.
Iz Trebč so trebenske mlekarice hodile v mesto eno uro. Šle so čez Vrh v Kolonjo ali na Vardelo. Med potjo so se ustavile v gostilni v Kolonji "Pr Lúcje" ali na Vardeli (danes Ul. dello Scoglio) "Pr Tonete" in popile vodo z osminko vina ali "špric" ali "šifon". Večkrat so hodile v skupinah. Zadnja leta so pri univerzi počakale na avtobus št. 39 in se odpeljale domov. Padričarke so šle po cesti Drašci dol k Sv.Ivanu. Ustavljale so se na glavni cesti pri gostilni Lenardon. Nekatere so popile kozarec vina, pridnejše pa so tudi pomalicale ali "marendale". Vračale so se ob enih. Pozimi, ko so bile ceste ledene, je mlekaricam večkrat spodrsnilo in so razlile mleko. Včasih so se mlekarice vračale potne, mokre ali premražene. Nekoč je bilo veliko več snega in ljudje niso bili dovolj oblečeni.
